IZVRŠBE NA DOLŽNIKOVO PLAČO 2.del

ZIZ ureja izvršbo na plačo in druge stalne prejemke v 6. točki 9. poglavja, v 128. do 135. členu. Za pravilno razumevanje moramo poznati pravila celotnega 9. poglavja ZIZ, kot tudi splošne določbe zakona. Upnik lahko predlaga izvršbo na dolžnikovo plačo že v samem predlogu za izvršbo, lahko pa svoj predlog z novim izvršilnim sredstvom razširi tudi kasneje. Take predlog teorija imenuje naknadna objektivna kumulacija izvršilnih sredstev, ZIZ pa v 34. členu določa zanjo posebna pravila.

Na podlagi upnikovega predloga sodišče izda sklep o izvršbi, s katerim dovoli izvršbo na dolžnikovo plačo in druge stalne prejemke. Razlikovati moramo med izvršbo, ki temelji na verodostojni listini in tisto, ki ima za podlago izvršilni naslov, saj so pravne posledice izdanega sklepa različne. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine delodajlec prejme sklep o izvršbi po pravnomočnosti in šele takrat opravi rubež dolžnikove plače. Pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova pa sodišče vroči sklep o izvršbi delodajalcu takoj, torej pred pravnomočnostjo. Z vročitvijo sklepa delodajalcu se šteje, da je opravljen rubež dolžnikove plače. Od tega trenutka dalje dolžnik z zarubljenim delom ne more več razpolagati. Ko postane sklep o izvršbi pravnomočen, sodišče o tem obvesti dolžnikovega delodajlca, ki prenese zarubljen del dolžnikove plače upniku. Delodajalec rubi plačo vse do dokončnega poplačila terjatev iz sklepa o izvršbi (129. člen ZIZ). Dan prejema sklepa o izvršbi je pomemben tudi za določanje vrstnega reda poplačila terjatev, kadar proti dolžniku teče več postopkov. Kakšen znesek se mesečno rubi dolžniku, sklep o izvršbi ne določa. Odvisen je od višine dolžnikove plače in številom oseb, ki jih mora dolžnik preživljati. Zato je jasno, da se se sklep nanaša tudi na morebitno povečanje dolžnikove plače v času ko teče izvršba (130. člen ZIZ).