IZVRŠBA NA DOLŽNIKOVO PLAČO 1.del

Upniki v izvršbi za poplačilo svojih terjatev pogosto izberejo izvršbo na dolžnikovo plačo in druge stalne prejemke. Ne glede na to ali vložijo predlog na podlagi verodosotojne listine ali izvršilnega naslova, sodišče podatke o dolžnikovemu delodajalcu vedno išče samo. Na uspešnost izterjave s tem izvršilnim sredstvom vpliva precej različnih dejavnikov, ki jih mora upnik poznati. Osnova je višina dolžnikovih prihodkov, ki določa razpoložljivi del zasega, število družinskih članov, za katere skrbi dolžnik, pogostost spreminjanja delodajlca, razni dogovori o načinu izplačevanja plače in drugo. Če je terjatev visoka bo postopek poplačila iz dolžnikovih prihodkov praviloma dolg, za upnika, ki mesečno prejema zanemarljiv znesek, neučinkovit, za delodajlca pa izvršba na plačo vedno pomeni veliko dela in odgovornosti. Delodajlec namreč odgovarja upniku za vsako napako, ki jo vede ali nevede stori pri izračunavanju višine zneska dolžnikove plače. Odgovarja pa tudi za pravilno upoštevanje vrstnega reda pri poplačilu. Izvršbo na plačo poleg Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ureja še precej drugih pravnih predpisov. Poznavanje vseh in sodne prakse je osnova za pravilno vodenje postopka, ne glede na kateri strani nastopamo.

V nadaljevanjih bom opozorila na najpomembnejše in najpogostejše napake, težave in dileme, s katerimi se srečujejo upniki, dolžniki in delodajalci. Predpisi, ki urejajo ta del izvršbe, obsežna sodna praksa in množica različnih situacij so razlogi za izjemno obsežnost te tematike.